Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota. V drugem delu knjige se avtorica ukvarja s procesom proti ruskemu beguncu Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, ki je ob koncu leta 1921 v begunskem taborišču v Strnišču zaradi ljubosumja z vodovodno cevjo napadel ptujskega zdravnika Ludviga Scheichenbauerja.