Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah. Kmečki vojaki po vrnitvi s fronte z bližnjimi niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje. Z duševnim zdravjem vojnih veteranov se nova jugoslovanska država ni utegnila sistematično ukvarjati, a se je pojava posttravmatskega sindroma zavedala. Na podlagi kazenskih spisov mariborskega Okrožnega sodišča je avtorica vzela pod drobnogled štiri družine v trenutku, ko je njihov vsakdan razklal zločin – nasilna smrt ženske kot rezultat zaostritve v intimnopartnerski zvezi. Sicer ločeni primeri so simbolno povezani še po drugi plati: ob nenavadni časovni in geografski bližini jih druži dejstvo, da je v vseh neposredno ali posredno prisoten vojak kmečkega porekla kot anonimni akter prve svetovne vojne. Grozljivo, a ne tudi nerazumljivo, je spoznanje, da so iznakažena telesa štirih umorjenih žensk odigrala vlogo žrtvenega daru za srečno vrnitev kmečkih skupnosti v urejene odnose po izkušnji kaosa, ki ga je prinesla vojna.