Umetnostna zgodovinarka Marjeta Ciglenečki, ki se v zadnjih letih s pretanjenim občutkom za arhitekturo in urbanizem sistematično posveča mariborskemu prostoru, je temeljito raziskala okoliščine nastanka Vurnikove kolonije, evropske vzore zanjo, se posvetila bivalnim potrebam delavcev in mestni stanovanjski politiki. V knjižici tako beremo, kaj vse so za eno najpomembnejših jugoslovanskih industrijskih mest naredili modri vodilni Mariborčani ter da arhitekt in profesor Vurnik ni razmišljal le o trženju svojih projektov, temveč je želel ustvariti kvalitetne pogoje bivanja tudi za manj premožne prebivalce. Če drži, da smo danes v Sloveniji v povsem nasprotni družbeni situaciji, kot jo je pomagal ustvariti arhitekt Ivan Vurnik, izpeljala pa takratna mariborska mestna oblast, potem je knjižica o delavski koloniji ne le strokovna monografija o stanovanjski arhitekturi 20. stoletja, raziskava o nekem preteklem času, temveč tudi vodnik na poti v novo preobrazbo mesta in ponovno vzpostavitev kvalitetnih pogojev bivanja in življenja za vse.