Pisatelj Janez Mencinger je bil kakor glas vpijočega v puščavi, ko je v začetku 20. stoletja s kančkom ironije ugotavljal, da so Krčani po domiselnosti prekosili stare Grke. Mestno hiralnico so namreč brez vseh dokazov razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in kranjskemu polihistorju na njenem pročelju leta 1894 odkrili spominsko ploščo. Hiše se je prijelo ime Valvasorjeva in je kot takšna prišla v zavest številnih rodov. Komajda pa je Mencinger mogel slutiti, da v hiši, v kateri je nazadnje prebival in umrl Valvasor, živi prav on. Danes jo skupaj s sosednjo, z njo povezano stavbo poznamo z imenom Mencingerjeva hiša. V monografiji so na podlagi analize skopih virov iz domačih in tujih arhivov predstavljene zadnje ugotovitve o historiatu obeh stavb – prave in napačne Valvasorjeve hiše. Z veliko mero zanesljivosti je bilo mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj se je pred poldrugim stoletjem pri razglasitvi Valvasorjeve hiše pripetila »usodna« napaka. Markantno renesančno stavbo so namreč v prvi polovici 19. stoletja imeli v lasti prapranečak Janeza Vajkarda Valvasorja in kratek čas celo polihistorjevi neposredni potomci.