Balantič ostaja nenavadno privlačen in vznemirljiv pesnik tako po svojem opusu kakor po svoji usodi. Dokaz za to je, da je prva izdaja njegovega Zbranega dela leta 2008 pošla skupaj z monografijo o njem v samo nekaj mesecih. Po petih letih je bilo potrebno pripraviti novo, dopolnjeno izdajo. S tem se Balantič uvršča med tiste redke klasike, katerih Zbrano delo je doživelo ponatis ali novo izdajo, to so Jenko, Kersnik, Kosovel in Prešeren. Izdaja prinaša celoten ohranjen ali dostopen Balantičev opus: njegovo rokopisno pesniško zbirko Muževna sem steblika, Venec, nezbrane pesmi in gradivo iz pesnikove ostaline – vključno s fragmenti – ter seveda pisma. Vse, kar se nam je Balantičevega ohranilo zgodovini navkljub, je France Pibernik poiskal, združil, uredil in komentiral. Pibernikovo poznavanje in razlaga tega gradiva sta vrhunski, saj je Balantiča raziskoval več kot trideset let. Izdaja je dopolnjena zlasti z dvema obsežnima sklopoma podatkov o recepciji Balantičeve poezije – v tujih prevodih ter v uglasbitvah.

France Balantič predstavlja skupaj z Ivanom Hribovškom razvojni vrh in dopolnitev vse slovenske poezije prve polovice 20. stoletja. Ta vrh ostaja tudi danes umetniško živ in vznemirljiv zaradi svojih trajnih estetskih in človeških vrednot.