Izšla je knjiga Slovenske selitve v socializmu

»Povabili smo delovno silo, prišli so ljudje,« je eden od citatov, ki ga v zvezi z (delovnimi) migracijami druge polovice 20. stoletja pomnimo še danes. Znameniti stavek je zapisal Max Frisch in se nanaša na italijanske migrante v Švici, a velja za izseljence in je kar pravšen kratek opis vsebine pravkar izdanih Slovenskih selitev v socializmu (ur. Marina Lukšič Hacin). Knjiga, ki je pravkar izšla pri Založbi ZRC, se trudi prikazati slovenske migrante in migrantke kot človeška bitja z lastnimi sanjami, hotenji in razočaranji ter umešča izseljenske tokove v svetovno makroekonomsko in politično sestavljenko. Kar nikakor ne pomeni, da Slovenske selitve v socializmu, ki so nadaljevanje velike pandemske uspešnice Doba velikih migracij na Slovenskem (Založba ZRC, 2020), ne postrežejo tudi z zelo izčrpnimi številkami in osvetlijo meddržavnih dogovorov, ki so tlakovali pot zdomcem oziroma izseljencem. Poleg tega rišejo življenje v izseljenstvu, opisujejo organiziranje družabnosti in šolanja. Ne skrivajo tega, da se je tudi v diaspori bila bitka za duše slovenskih izseljencev in izseljenk. Ni bilo države – avtorji knjige jemljejo pod drobnogled tiste, ki so sprejele največ slovenskih izseljencev, in sicer ZDA, Avstralija, Argentina, Nemčija, Švedska – kjer ne bi bila slovenska diaspora razklana po ideoloških šivih. Odhajajoče lahko razvrstimo v različne skupine: tisti, ki so Jugoslavijo zapustili takoj po drugi svetovni vojni ali zaradi poraza ene od vojskujočih strani ali zaradi nastrinjanja z novim režimom ali zaradi Informbiroja in so bili s strani Jugoslavije označeni za sovražno emigracijo sami pa so se prepoznavali kot pregnanci, drugi, ki so v iskanju boljšega  standarda začeli odhajati v 50. letih kot prebežniki in tretji, ki so odhajali v šestdesetih letih in se jih je prijelo poimenovanje zdomci ali gasterbajterji.

V zadnjem delu knjige so nanizane tudi zgodbe posameznikov in posameznic, ki so se odločili podati iskat srečo in blagostanje onkraj državnih meja. Kot poudarjajo avtorji, so bili po današnjih merilih razmeroma mladi, večinoma mlajši od 25 let.

Na koncu velja poudariti še lepo likovno opremo; knjigo bogatijo fotografije, od katerih vsaka pove več kot tisoč besed. Žalostne, utrujene, včasih jokajoče, prestrašene obraze čakajočih na ladje v Trstu ali vlak na ljubljanskem kolodvoru, pa tudi nastanjene v begunskih taboriščih ob slovensko-avstrijski meji so v fotografske objektive lovili Mario Magajna, Svetozar Busić in Marjan Hočevar.