Pospeševanje skozi zgodovino

Avto je najpozneje stoletje po začetku serijske proizvodnje postal za zahodnega prebivalca skorajda nepogrešljiv, v nadlego in slabo vest le, kadar ga je treba parkirati ali napolniti rezervoar s fosilnim gorivom, ki viša ogljični odtis ... Vse naštete razsežnosti osebnega avtomobila, od izumov in iznajdb, zaradi katerih so avti danes, kakršni so, do z njim povezanih preglavic in stereotipov, ki v nas izzovejo smeh, je uspelo združiti dr. Marku Kovaču v knjigo z naslovom Pospeševanje skozi zgodovino in stvarnim podnaslovom Avtomobili med stereotipi in statistiko.

Kovač, vodja Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu »Jožef Stefan«, je že s knjigo Energetske potrebe človeštva skozi čas. Od industrijske revolucije do civilizacije tipa I, ki je pri Založbi ZRC izšla leta 2021, dokazal, da je mojster v poljudnem pisanju s ščepcem humorja, in to tudi pri temah, ki nas praviloma navdajajo z nelagodjem. Njegova prva knjiga namreč razkriva neprijetno resnico, pred katero si še naprej zatiskamo oči: naša civilizacija porabi mnogo preveč energije. Avtomobili in avtomobilizem so bili torej nekakšno logično nadaljevanje, saj je »promet, ki ga v dobrem in slabem predstavljajo avtomobili, ena od energetsko najbolj potratnih človeških dejavnosti,« ugotavlja sam avtor.

S Pospeševanjem skozi zgodovino je, kot je zapisal, poskušal najti enostaven odgovor na »vprašanji, kaj je avto in kakšen je njegov vpliv na naša življenja«. Potem pa je ugotovil, da je pisanje o enem najbolj vsesplošnih predmetov, kakršen je avtomobil, lahko tudi izvrsten način za pisanje o človeški vrsti. Že v Predgovoru hudomušno priznava, da kot študent fakultete za strojništvo še vedno pomni, kako so se njegovi kolegi pogovarjali o avtomobilih kot o »strojih z dušo – verjemite, spoznal sem avtomobilsko dušo in ta je zlobna kot sam satan«. Hkrati svari pred »demonizacijo osebnega prometa«, saj s tem ne bomo razrešili zagonetke, zakaj se še vedno, vsemu navkljub, tako radi vozimo z avti.

Bralstvo – minili so časi, ko so po takih knjigah posegali samo moški, saj ti niti med vozniki več ne prevladujejo – nato povabi na vožnjo s prvimi prevoznimi sredstvi. Takoj na začetku opozori na zanimiv pojav, značilen za zadnja desetletja avtomobilske industrije: avtomobili so si, ne glede na to, na katerem koncu zemeljske oble so prišli s tekočega traku, vse bolj podobni kot jajce jajcu. Deloma zato, ker se je proizvodnja avtomobilov zvečine preselila v iste regije sveta, vendar pa to ni edini razlog ... Kakorkoli že, na začetku ni bilo tako in ker je potreba po premikanju ena osnovnih človekovih potreb, je bil razvoj temu namenjenih pripomočkov izrazito policentričen. Eno od prelomnih razvojnih faz, več kot 5000 let staro leseno kolo z osjo, so našli celo pri nas, na lokaciji najdišča Stare gmajne pri Vrhniki.

Potem se je premikanje premaknilo na tire, glavni energent pa je bila para, z izpopolnitvijo parnega stroja pa je svet omrežila železnica (ki je v Veliki Britaniji zaradi izjemno strogih predpisov vožnje z motornimi avtomobili, dolgo časa ohranila primat, avtomobilska industrija na Otoku pa se prav zaradi tega nikdar ni prav razbohotila). Avtor nas opozori, da je treba ovreči mit, da je avtomobil nemška iznajdba; Nemec Carl Benz je bil le eden od tehničnih zanesenjakov in inovatorjev, ki se je s svojimi izboljšavami – leta 1880 je patentiral zanesljiv dvotaktni motor na bencinski pogon – vpisal v zgodovino razvoja avtomobila. Njegova iznajdba je omogočala napredovanje s hitrosto 16 km/h ob porabi 10 litrov bencina na 100 kilometrov. Dovolj, da je njegova žena Bertha Benz, ki je tako odigrala nepogrešljivo vlogo pri popularizaciji avtomobilizma, v tem prevoznem sredstvu prepoznala potencial. Med poletnimi počitnicami leta 1888 se je sklenila podati na obisk k svoji mami, ki je stanovala v Pforzheimu, dobrih 100 kilometrov stran od domačega Mannheima. Gospa Benz je na pot vzela še najstniška sinova in so zarana oddrdrali. Priti v Pforzheim ni bilo enostavno, toda voznica je vse težave, na katere je spotoma naletela, rešila hrabro in z dobršno mero iznajdljivosti: zamašeno cev za gorivo je odmašila s peresom s klobuka, za nadomestni filter pa je uporabila podvezice. Gorivo – ligorin, ki pri destilaciji nastaja nekje vmes med bencinom in kerozinom – je kupovala v obcestnih lekarnah, in ena od njih se še danes ponaša kot najstarejša bencinska črpalka.

Junaško popotovanje njegove žene je Carla Benza prepričalo v serijsko proizvodnjo vozila z imenom Benz Patent-Motorwagen. Bilo je na ogled tudi na svetovni razstavi v Parizu leta 1889, kjer se je našel prvi kupec: Francoz Émile Roger, ki je kasneje pridobil  licenco za izdelavo teh avtomobilov in dal postaviti tovarno v Franciji. In tako se je začelo. Ostalo je zgodovina, razvoj pa je kmalu dobil nesluten pospešek.

Marko Kovač v svoji knjigi postreže tudi s celo plejado številk, od podatkov o načinu in hitrosti širjenja tehnologij, ki so vzniknile nekako hkrati z avtomobilsko, pa s točnimi datumi in proizvajalci posameznih dodatkov, ki omogočajo brezskrbnejšo in udobnejšo vožnjo z avtomobilom, od brisalcev do klimatske naprave in servo volana, da o satelitski navigaciji in hribrih pogonih sploh ne govorimo. Toda ker življenje vendarle niso le statistika in številke in sta točnost in natančnost lahko tudi zelo dolgočasni – zato je od mladega imel rajši domače avtomobile kot pregovorno bolj zanesljiva vozila nemške izdelave, priznava avtor – se je knjigo odločil začiniti še z »zabavnimi ali pa vsaj zanimivimi stereotipi o avtomobilih«. Pozor, tudi v tem delu boste zaman iskali odgovor na vprašanje, kdo se bolje odreže za volanom - voznice ali vozniki, saj te podatke zavarovalnice skrivajo kot kača noge. Zagotovo pa se boste muzali ob prav tako manj znanih, a resničnih podatkih o posameznih avtih, od katrc in spačkov, do golfov in fiatov, da izdelkov kragujevške Zastave niti ne omenjamo (to poglavje nosi zgovoren naslov Jugoslovanska zabloda). Ali ste vedeli, katerim pogojem je moral zadostiti francoski Citroënov 2CV ali po domače spaček? Med drugim je moral biti sposoben na tržnico v sosednjem mestu na francoskem podeželju prepeljati 4 odrasle osebe in 50 kg blaga ter prevažati košaro svežih kurjih jajc prek preoranega polja, ne da bi se jajca strla. Ob vsem tem pa ne bi smel porabiti več kot 3 litrov goriva na 100 kilometrov.

Knjiga Pospeševanje skozi zgodovino. Avtomobili med stereotipi in statistiko je primerna za vse imetnike_ce vozniškega izpita, ne gleda na to, kaj vozijo in ali pri tem uživajo ali trpijo. Statistika pa pravi, da povprečen slovenski voznik vozi sivega golfa na dizelsko gorivo, voznica pa belega citroëna ali fiata, ki vozi na bencin. Njeno vozilo je v povprečju za slabi dve leti mlajše, njegovo pa ima zmogljivejši motor.