Trsta ne damo!

O t. i. "tržaškem vprašanju" je pri Založbi ZRC nedavno izšla knjiga z naslovom Trsta ne damo!. Gre za nov, svež pogled mladega italijanskega zgodovinarja dr. Federica Tence Montinija, rojenega v Vidmu in brez omembe vrednih sorodstvenih vezi s Slovenijo ali Balkanom nasploh, ki pa ga je raziskovalna vnema vendar tako potegnila vase, da se je odločil celo za tečaj hrvaščine, ki jo danes govori razmeroma dobro, slovensko pa seveda razume.

Oba jezika sta bila neobhodno potrebno orodje za preiskovanje arhivov, v katere se je po lastnem priznanju zakopal za kar nekaj let in tam - po besedah dr. Jožeta Pirjevca, enega od recenzentov - odkril marsikaj novega. Za začetek so Tenci Montiniju, tedaj še zaposlenemu v italijanski diplomaciji, odobrili dostop do dokumentov iz jugoslovanskega Vojaškega arhiva. Potem pa je celo šel primerjalno proučevat dokumente iz arhiva Josipa Broza (iz Titovega fonda v Arhivu Jugoslavije, t. i. Maršalata) in Edvarda Kardelja (dokumenti iz Kardeljevega fonda v Arhivu Republike Slovenije), ki je bil ravno v ključnih letih poskusov razreševanja tržaškega vprašanja jugoslovanski zunanji minister. V Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu je našel pomembne vire v osebnem fondu tedanjega sekretarja Komunistične partije Hrvaške Vladimirja Bakarića, pa tudi v fondu komisije za razmejitev, posebnega organa predsedstva vlade Ljudske republike Hrvaške, ki je deloval do konca vseh dejavnosti, povezanih z mirovno pogodbo iz leta 1947.

In kaj je Federico Tenca Montini novega odkril? Da si je Tito s tem, ko je rekel "ne" Stalinu, se odcepil od Sovjetske zveze in tlakoval pot med neuvrščene, pridobil večje zaupanje zahoda in posledično tudi vsaj cono B, je že znano. Manj pa je znano, da je Jugoslavija leta 1953 Anglo-Američanom z namenom, da bi Svobodno tržapko ozemlje (STO) dejansko zaživelo (kar nikdar ni), predlagala dvojno jugoslovansko in italijansko vodstvo, v okviru katerega bi državi izmenjaje imenovali guvernerja, ki bi nato nekaj let vodil STO.

To se potem ni uresničilo, leto pozneje, 1954., pa so tržaško vprašanje razrešili z londonskim memorandumom - prihodnje leto bo 70-letnica. 

Še pomenljiv podatek: na naslovnici knjige (gre za prevod iz hrvaščine, pod katerega se je podpisala Đurđa Strsoglavec) je Tito na eni manj znanih upodobitev, kjer drži dlan, stisnjeno v pest, nad zemljevidom Istre. Avtor portreta je slavni srbski portretist Pavle Jovanović, hranijo pa ga v Narodnem muzeju v Beogradu. Knjiga je na voljo v knjigarni Azil.