Plečnikova Narodna in univerzitetna knjižnica
Monografija je razdeljena v tri vsebinske sklope: prvi prinaša pregled zgodovinskih okoliščin, v katerih je zrasla stavba Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), razvoj Plečnikovih načrtov in njihovo teoretsko osnovo, v drugem delu so zbrane sodobne avtorske fotografije stavbe, v tretjem pa reprodukcije Plečnikovih načrtov in skic iz javnih in zasebnih arhivov.
Glavna vzroka, da NUK danes stoji, kjer stoji, pa tudi da smo Slovenci sploh dobili nacionalno knjižnico, sta: ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919 in želja po zapolnitvi urbanistične praznine v središču mesta – s stavbo knjižnice bi Novi trg spet dobil četrto stranico, ki jo je z rušenjem Auerspergove palače, bojda v potresu leta 1895 preveč poškodovane za obnovo, izgubil. V igri za lokacijo bodoče NUK (in še nekaj fakultet) je bil tudi Tivoli, ki ga je Plečnik tako hotel rešiti pred že takrat izražena grožnjo pozidave. Dr. Prelovšek popis okoliščin, katerih se je izoblikovala potreba po nacionalni in univerzitetni knjižnici, dopolni še z orisom igre moči in vpliva v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so Slovenci že takrat imeli vtis, da so prezrti in zapostavljeni ter da gre ves od davkov zbrani denar na nerazviti jug.
Do začetka 30. let 20. stoletja je bilo po zakonsko-administrativni plati vse za gradnjo vendarle pripravljeno in leta 1931 je bil Plečnikov načrt za knjižnico dokončan, komisija za gradnjo pa ga je nemudoma poslala v Beograd v odobritev prosvetnemu ministrstvu. Vmes je udarila še svetovna recesija, zaradi česar se je zdelo, da se začetek gradnje še bolj odmika. Leta 1934 je bil Plečnikov načrt za NUK obelodanjen v reviji Dom in svet, na kar se je užaljeno odzval Ivan Vurnik, ki ni bil le njegov glavni tekmec pri tem projektu, temveč pravzaprav drugi glavni protagonist slovenske arhitekture obdobja med obema svetovnima vojnama. Rektor Maks Samec je, da bi sporu elegantno naredil konec, oba načrta, Plečnikovega in Vurnikovega, poslal v oceno švicarskemu arhitektu Ottu Rudolfu Salvisbergu. Toda Salvisberg je oba načrta kaj slabo ocenil, za Plečnikovega je zapisal, da spada v preteklost, obregnil pa se je tudi ob monumentalno stopnišče, zanj povsem nepotrebno. Prizadeti Plečnik je nemudoma odstopil, kar se je tudi tokrat obneslo, saj so ga podobno kot pri prenovi praškega gradu prišli moledovat, naj se vrne.
Po še nekaj peripetijah – sledili so spori z mejaši gradbene parcele, ki jih je bilo treba prepričati, da gre pri gradnji le za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj je tam stal dvorec – so 8. aprila 1936 le razpisali gradbena dela. Svojo infrastrukturo je dala na voljo tudi Trboveljska premogokopna družba, takrat slovenska gradbena megakorporacija, kar je dokazovalo, da je bila gradnja Vseučiliške biblioteke res nacionalni, državotvorni projekt.
V poglavju o Plečnikovih vzorih avtor razloži, da se je veliki slovenski arhitekt pri risanju načrtov za NUK navdihoval deloma pri lastnih stvaritvah iz preteklosti, in sicer cerkvi Srca Jezusovega v Pragi in stavbi Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Poleg tega brez milosti prikaže, kako zelo je bil Plečnikov pri svojem delu natančen, ravno zaradi te natančnosti pa se je navsezadnje razšel z vsemi svojimi pomočniki in študenti. Gradnja NUK ga je tako stala sodelovanja z Edvardom Ravnikarjem in Vinkom Glanzem. Zadnjemu je še pisal o neustrezni izbiri kamna – hotel je umetnega, a dobil pravega. Takole je svoje ogorčenje ubesedil v pismu Glanzu: » ...Vas prosim, da daste dekorativne dele portalov izvršiti res kakor na planu določeno iz umetnega in ne iz pravega kamna! Mi živimo v času betona – ergo ga nalijmo ljudem kot legendarnemu zlata žejnemu kralju svoj čas raztopljeno zlato, v grlo – Tudi oboje velikih čitalničnih stebrov, prosim, naročite iz betona ...«
Tudi Zacherlova hiša na Dunaju (o kateri je prav tako izšla žepnica v zbirki Umetnine v žepu: https://uifs.zrc-sazu.si/sl/publikacije/zacherlova-hisa-na-dunaju ) je bila po Prelovškovem pisanju za Plečnika eden od virov navdiha za NUK: od tam je povzel idejo monumentalnega stopnišča in dramaturško zasnovanega prehoda iz teme v svetlobo, kar se pri knjižnici da imenitno razložiti kot prehod iz mraka neznanja v luč znanja.
NUK je bil v glavnem zgrajen do začetka druge svetovne vojne, dobro leto pred koncem – januarja 1944 - pa je v stavbo knjižnice strmoglavilo letalo, kar Prelovšek prav tako omenja v monografiji in poudari, da nesreča v resnici ni imela opraviti z vojno, saj je šlo za poštno letalo iz Trsta. Sreča v nesreči je hotela, da so bile žrtve le letalska posadka in en sam obiskovalec knjižnice, saj so jo malo pred tem zaradi varčevanja s kurjavo zaprli ... Po vojni je sledila obnova, poleg tega je Plečnik takrat še marsikaj popravil in zamenjal. Od kipov (Kalinova alegorija modrosti – deklica s piščalko – je bila umaknjena, tako kot bronasta reliefa Natlačena in Korošca) do kljuke na vhodnih vratih – prej si je zamislil pse, po vojni so jih zamenjali konji.
Prenovljena knjižnica je bila odprta na Prešernov dan 8. februarja leta 1947. Ker se je knjižni fond naglo večal, so že leta 1989 morali razpisati natečaj za novi NUK – dobil ga je akad. Marko Mušič. Do realizacije ni prišlo, zaradi digitalizacije pa se je na področju hrambe in izposoje knjig mnogo spremenilo in leta 2011 je bil razpisan nov natečaj. Zmagal je biro Bevk Perović, a tudi tokrat se začetek gradnje zaradi številnih preprek vse bolj odmika ...
*
V torek, 14. februarja, vas ob 19. uri vabimo v Atrij ZRC, kjer bomo predstavili pravkar izdano monografijo Narodna in univerzitetna knjižnica dr. Damjana Prelovška in urednikov dr. Francija Lazarinija (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU), dr. Tadeja Glažarja (Fakulteta za arhitekturo UL) in Žige Cerkvenika (Narodna in univerzitetna knjižnica).
Prireditev se bo začela v Atriju ZRC na Novem trgu 2, kjer bosta uvodoma spregovorila Franci Lazarini in Tadej Glažar, in nadaljevala z osrednjim delom v stavbi NUK (Turjaška ulica 1), po kateri bo vodil Damjan Prelovšek. Zaključila se bo z nagovorom Žige Cerkvenika in Viljema Lebana, ravnatelja NUK.
Na večer prireditve, ki bo potekala s subvencijo JAK, bo najprej v knjigarni Azil, nato pa še v NUK mogoče kupiti vse publikacije o Plečniku in njegovem delu po znižani ceni.