Monografija predstavlja raziskavo zgodovinskega razvoja zakonske zveze oziroma odnosov med moškim in žensko – od strasti, ljubezni, prijateljstva in osnovanja življenjske skupnosti, do težav, ki so preprečile združitev ali ovirale zakonske zveze po cerkvenih teorijah, laiških predstavah in običajih. Gre za prvo od dveh knjig o zgodovini ljubezenske morale na Slovenskem med začetkom srednjega veka in koncem 18. stoletja na Slovenskem, tik pred spremembo fevdalne družbe v industrijsko oziroma meščansko družbo. Raziskava osvetljuje življenje skozi dejanja in misli konkretnih ljudi in je zasnovana na arhivskem gradivu, na zasebnih in uradnih zapisih cerkvenih in posvetnih inštitucij, ki so uravnavale tok zakonskih zvez, družin in morale. Iztočnica in vodilna zgodba je razvezovanja zakoncev Marije Kajetane in Jošta Antona grofa Ursini–Blagay iz let 1769–1772. Osnovni vzrok njunega razveznega zahtevka je bila moževa spolna »impotenca«. Prek tega primera in z podrobno analizo drugih primerov, ki so zadevali za ljubezen in zakonsko zvezo usodne spolne disfunkcije, avtor analizira splošne ljubezenske mentalitete in zaznave zakonske zveze.

Upošteva tudi teološke, filozofske in umetnostne vire. Monografija s konkretnimi primeri iz slovenskega okolja in empirijo ter statistiko pojasnjuje tudi nekatere mite. Na primer napačne predstave o revnem in nesvobodnem kmetu, o patriarhalnosti slovenske družbe, o zatiranih ženskah, predstave o zatiranju spolnosti s strani Cerkve ter mit o vplivu razsvetljenstva na spremembe ljudske morale. Tudi na Slovenskem so bila razmerja med spoloma bolj vzajemna in mehka kot bi sodili le po uradnih zapisih. Analize ekonomskih in pravnih kazalcev ženske moči v družinskih in zakonskih razmerjih skozi sodne spore pa kažejo tudi precejšnjo žensko socialno moč tudi v zgodovinskih obdobjih, ki jih ima velik del javnosti še vedno za nazadnjaške.