Monografija prvenstveno analizira sodobna spoznanja teorij mednarodne menjave in razvoj ekonomskih procesov integracije različno razvitih gospodarstev. Cilj raziskave je bil potrditi hipotezo, da je preoblikovanje ekonomskih sistemov v novih polnopravnih članicah EU sprva pripeljalo do povišanih stopenj mednarodne integracije, kasneje pa tudi do procesov ekonomske konvergence in posledično do zvišanja stopnje konkurenčnosti omenjenih narodnih gospodarstev.

Preko navedenih analiz je avtor odgovarjal na vprašanje, ali je v skupini držav, ki so pridobile polnopravno članstvo v EU leta 2004 resnično bilo opaziti določene stopnje konvergence izbranih ekonomskih spremenljivk in ali je morda prihajalo tudi do divergence ter kakšna je morebitna hitrost konvergence (divergence). Pojav procesa konvergence je bil rezultat liberalizacije mednarodne menjave in integracijskih procesov med državami. Ob doseganju dovolj visokih stopenj ekonomske integracije med državami, postane gibanje ekonomskih spremenljivk isto smerno in teži k veljavi zakona ene oziroma enotne cene. Iz navedenega sledi, da so ob doseganju visokih stopenj konvergence, gospodarstva v enaki meri izpostavljena negativnim in pozitivnim učinkom zunanjih ekonomskih šokov. Posledično se v omenjenih gospodarstvih zaradi povečanja cen produkcijskih dejavnikov (primer cene nafte) povečajo produkcijski stroški, s tem pa se v enaki meri zniža mednarodna konkurenčnost gospodarstev znotraj integracije. Potrditev navedene hipoteze predstavljala močan instrument in indikator za prihodnji ekonomski in strukturni razvoj držav, ki se šele vključujejo v integracije. Preoblikovanje ekonomskih sistemov (izvajanje strukturnih reform) v novih polnopravnih članicah EU je sprva pripeljalo do povišanih stopenj mednarodne integracije, kasneje pa tudi do procesov ekonomske konvergence in posledično do zvišanja stopnje konkurenčnosti omenjenih narodnih gospodarstev. Predpostavke standardne neoklasične ekonomske literature in Heckscher-Ohlinove teorije mednarodne menjave, glede pozitivnih učinkov ki jih prinaša ekonomska integracija, zlasti v primerih ekonomskih integracijskih procesov med manj razvitimi državami in naprednejšimi-bolj razvitimi regijami veljajo tudi za primer vključevanja tranzicijskih gospodarstev v evropske integracijske procese. V navedenem procesu je bistvena prednost, ki jo je prinesla ekonomska integracija med starimi in novimi članicami EU ta, da so koristi za stare članice, na podlagi specializacije in kapitalno intenzivne proizvodnje, predvsem v trgovanju z novimi članicami.