Gradivo, ki ga obravnava študija, so kitično členjene pesmi, ohranjene v rokopisih (Slatenski urbar, Leški rokopis, Martjanska pesmarica idr.) iz časa pred objavo pesniškega almanaha Pisanice od lepeh umetnost (1779–1781), kitično členjene pesmi treh natisnjenih številk in dveh rokopisnih variant za četrto številko pesniškega almanaha (avtor kitično členjenih pesmi v Pisanicah je v največji meri Janez Damascen Dev), ter pesmi avtorjev Zoisovega kroga: izvirne pesmi in prevodi Žige Zoisa, Jurija Japlja in Valentina Vodnika ter vložne pesmi v Linhartovi komediji Matiček se ženi.

Uvodni del študije je kratek pregled kitičnih oblik slovenske protestantske pesmi 16. stoletja in kitičnih oblik katoliške pesmi 17. in 18. stoletja. Te pesmarice so namreč edine prinašale natisnjene pesmi v slovenskem jeziku in kot take ohranjale kitični repertoar cerkvene poezije, ki je lahko vplival na repertoar slovenskih posvetnih pesmi.

Študija obravnava razvoj več kot 150 različnih kitičnih oblik posvetne poezije (od dvo- do desetvrstičnic), ki se pojavljajo v rokopisih in natisnjenih pesniških opusih posameznih avtorjev. Študija se naslanja na dosedanje verzološke raziskave (Grafenauer, Koruza, Pretnar, Bječlevič idr.), ki so se posvečale zlasti verzu, in jih širi s pogledom na kitične strukture in obravnavo njihovega razvoja.

Monografija je namenjena strokovnjakom, ki se ukvarjajo z vprašanji verzologije ali razvoja slovenske poezije, študentom, pa tudi širši javnosti, ki jo ta vprašanja zanimajo.