Monografija Epikarst - a promising habitat (Epikras - obetajoči habitat) je rezultat večletnega sistematičnega proučevanja podzemeljske favne Dinarskega krasa. Predstavlja pregled vzorčenja epikraške favne ter do nedavnega skoraj popolnoma neznan segment življenja v kraškem podzemlju, favno epikrasa.

Epikras, ki je najbližje površju ležeči sloj v hidrogeološki delitvi kraškega podzemlja, je s standardnimi raziskovalnimi metodami nedostopen. V sloju epikrasa so prisotni različni mikrohabitati, ki pogojujejo veliko pestrost favne. Med najuspešnejšimi prebivalci epikrasa so majhni ceponožni raki, med katerimi je veliko endemnih vrst ter vrst, ki so specializirane na podzemeljske vode in jih v drugih habitatih ne najdemo. Knjiga prinaša nov pogled na biodiverziteto kraških podzemeljskih voda in razkriva komaj znano razsežnost pestrosti stigofavne.

Glede na to, da večina ceponožcev zaide v jame iz epikraške cone, so v delovni hipotezi izražena predvsem pričakovanja o novem odkritju, tudi še neopisanih vrst. V delu so orisane uporabljene standardne metode vzorčenja, poleg teh pa še posebne lovilne naprave, prirejene za zbiranje favne iz curkov. Podan je izbor meritev fizikalno-kemijskih parametrov (pretok, pH, elektroprevodnost, temperatura, ionska sestava) epikraške vode. S statističnimi metodami in ekološkimi indeksi so preverjeni osnovni favnistični ter ekološki podatki kopepodov v različnih habitatih (prezenca, abundanca, diverziteta, podobnost združb).

Analiza soodvisnosti posameznih vrst in ekoloških parametrov je razkrila velike medvrstne razlike in s tem visoko stopnjo ekološke diferenciacije kopepodov iz epikraškega območja. Predstavljeni so osnovni habitatni tipi, v katerih živijo ali so občasno prisotne posamezne vrste ceponožcev v jamah, ter analizirana soodvisnost favne ceponožcev s habitatnimi tipi.

Delež novoodkritih vrst ceponožcev v naših jamah je velik (skoraj tretjina od 37 najdenih vrst), zato knjiga predstavlja temeljito poglobitev dosedanjega védenja o pomenu epikraške cone za podtalno favno. Prikazani raziskovalni rezultati naj bi spodbudili podobne intenzivne raziskave epikraške favne v drugih območjih sveta.